11. 7. 2015, sob., 68. dan
Estonija je nekako na ravni Slovenije, če primerjamo cene, ceste, hiše so sicer manjše a lepe, avtomobili kot pri nas. Latvija je pa kak klin nižje. Tukaj se prav vidi večji ruski vpliv. Občutek imaš kot da so se rešili komunizma ne tako nazaj. Trgovine so sicer lepo založene, cene luštno nizke, hiške so bolj kot ne uboge, okolica je urejena a ceste so čisto v malori, flika pri fliki, da o makedamu nebi govoril (to velja vsekakor za podeželje). Avtobusne postaje so čisto v komunističnem slogu. Kdaj niti ne veš ali je to kakšna šala, ko gledaš nedokončano avtobusno, ki bolj spominja na kak bunker. V enem malem mestecu se zatečem na tako avtobusno pred dežjem, pa tam vedrita dva starejša možaka. Eden od njiju ju predstavi kot poklicna alkoholka. Sta bili kar faci.
12. 7. 2015, ned., 69. dan
Danes sem končno prišel na račun. Za dobro jutro sem imel še 11 km makedama, ki ni bil preveč tečen, nato pa asfalt. In pod rubriko Neverjetno a resnično bi še dodal, da sem se vozil kake 30 km po čisto novi cesti! Srečal sem tudi dva starejša kolesarja. Na prvi pogled sta delovala kot, da sta popotnika, a se je izkazalo, da gresta nabirat borovnice. Prava profesionalca na tem področju. Prišel v mesto Rezekne. Kar v redu mesto, vsaj ožji del.
13. 7. 2015, pon., 70. dan
Zjutraj sem imel par problemov z dežjem a je bil na srečo le manjši nesporazum, ki pa ga seveda nisva zgladila. Cesta OK. Moji standardi so se namreč glede tega v Latviji zelo spustili. Med potjo srečam modela iz Poljske, ki kolesari proti Kazahstanu. Malce prehudo se mi zdi. Proti koncu etape sem že prečkal mejo in prišel v Litvo. Litva ima vsaj do meje lepo cesto, bom videl kako bo naprej.
Pristal v enem luštnem kampu. Tukaj sta kasneje prišla še eden nemški par z avtodomom in sta častila pijačo, tako da smo marsikaj rekli. Mož je dobro rekel, da so pač te baltske države bile še ne tako nazaj del Rusije in so bile dobesedno na nuli. Sedaj pa počasi napredujejo, tako da bodo čez 30 let ali več nekako na solidni ravni infrastrukture …
14. 7. 2015, tor., 71. dan
Za start sem bil pripravljen že ob 6:00, a sta bili dve oviri. Prva je bila, da so bila vrata v kamp zaprta in bi moral kolo in opremo čez ograjo zmetat. Druga je pa bila seveda vreme, ki se je spet sfižilo in je začelo lepo deževati. Zato sem za kako uro še zalegnil in glej ga čudež. Šefinja je eno uro prej odprla vrata, kot pa se odpre recepcija in dež je tudi naredil pavzo. Med potjo sem palerino oblačil kot na modni pisti. Vreme se je do 15:00 le uneslo.
Še en zanimiv dogodek. V velikem mestu Utena skočim v supermarket. Notri sem bil kakih 10 minut, ko me neki mladenič vpraša če je tisto kolo zunaj moje. Ko sem mu pritrdil me posvari, da se tukaj kolo ne pušča tako, ker zelo radi kradejo. Seveda sem pohitel proti blagajni. Ta je pa že prej končal z blagajno in je zunaj počakal pri kolesu za vsak slučaj! Temu jaz pravim angel varuh. Kolo sem imel sicer zaklenjeno a ni bilo privezano nekam še z zajlo. Če bi ga kdo hotel ukrasti bi samo dvignil zadnji del in ga odpeljal kam za vogal oz. torbe bi mi lahko tudi prebrskali. Od tukaj naprej sem se izogibal velikim nakupovalnim središčem, predvsem takim kjer je več ljudi.
Ni komentarjev :
Objavite komentar